Študentski dom sv. Elizabete - 72 ur brez kompromisaŠtudentke Študentskega doma sv. Elizabete smo se prijavile na projekt 72 ur brez kompromisa, saj se nam je zdela ideja, da v 72 urah naredimo nekaj dobrega za svoje okolje in ljudi v njem, več kot odlična. Ker do začetka projekta nismo vedele, kakšno nalogo bomo dobile, smo z veseljem in velikim pričakovanjem čakale začetek projekta …

V nedeljo 26. oktobra 2014 ob 16.00 je po elektronski pošti priletel naš izziv z naslovom: Ljudska kuhinja Betlehem. To je kuhinja, v kateri Nadškofijska karitas Maribor vsak dan razdeli približno 60 toplih obrokov socialno najbolj ogroženim ljudem. Naša naloga se bila, da prostor osvežimo, generalno očistimo, zbelimo … in preoblikujemo tako, da bo izražal toplino in sprejetost ljudem, ki se zatekajo vanj.

Z velikim navdušenjem smo se lotile načrtovanja ter usklajevanja naših obveznosti na fakultetah.

Naslednje jutro smo si s tajnikom Nadškofijske karitas Maribor Darkom Bračunom ogledale prostore in se dogovorile, kako bi naj naša obnova potekala.

Sprva smo se lotile čiščenja. S pomočjo dveh zaposlenih je delo potekalo hitro in temeljito. Tako smo v popoldanskem času že lahko začele z beljenjem. Ko se je barva bolj ali manj posušila, smo s pomočjo diaprojektorja začele skicirati ideje na stene … Želele smo pričarati domačnost in toplino. Tudi prve barve smo že uporabile, ko nas je dohitela noč. Prijetno utrujene smo si pripravile skupno večerjo – palačinke – ter se ob dobri hrani zabavale in lepo zaključile prvi delovni dan.

Naslednji dan smo delo nadaljevale in vmes prostor počistile, da so brezdomci lahko nemoteno pojedli kosilo. Seveda je omembe vredno, da smo vsak dan tega projekta pomagale tudi pri strežbi kosila, kar nam je bilo posebej dragoceno.

Popoldne, ko smo pospravile po kosilu, smo se ponovno zbrale ter nadaljevale svoje delo. Na stene smo napisale spodbudne misli, narisale križ z Jezusom, prebarvale okvirje oglasnih desk in dokončale logotip.  Idej nam ni in ni zmanjkalo.  Utrujene, a zadovoljne smo si ob koncu dneva ogledale svoje delo ter se odpravile v tople postelje.

Zadnji dan je prinesel vznemirjenje in dodajanje še zadnjih detajlov k našemu izdelku. Pri strežbi hrane smo opazile, da so ljudje opazili sprememb in so jih bili veseli, da smo jim polepšale dan. To je bila tudi za nas največja nagrada.

Čisto na koncu smo na obok odtisnile roke, po celi kuhinji razobesile pisane liste s spodbudnimi mislimi in naredile košarico z »božjimi sms-i« (listki citatov iz Svetega Pisma). V čakalnico, kjer ljudje poleg na odprtje Ljudske kuhinje Betlehem čakajo tudi na zdravniško pomoč, smo narisale »srčni« EKG in napisale »Če ni vzponov in padcev, pomeni, da si mrtev.«

In tako se je naših 72 ur počasi zaključilo. Zadovoljne smo se zahvalile zaposlenim na Nadškofijski karitas Maribor za sijajno priložnost. V srcih pa smo poleg veselja nad opravljenim dobrim delom čutile tudi hvaležnost za naš tim. Ob delu smo se mnogokrat nasmejale in se zabavale, kar nas je še posebej povezalo. Pri delu in idejah smo se dopolnjevale ter se učile delati v skupini, kar je delo naredilo prijetno in mnogo bolj učinkovito.

Hvaležne smo za priložnost ter hvaležne za takšne projekte, ki nas mlade spravijo v akcijo. Zagotovo bomo še kdaj sodelovale, na tem ali pa katerem drugem podobnem projektu.

Ana Evelina Turk