Nedelja, 3. 9. 2017

Zadnji dan. Neverjetno – tako hitro je minilo in tooooliko stvari smo v tem času doživele … Bogu hvala za vse!

Gospodov dan smo začele z jutranjo sveto mašo v župnijski cerkvi v Medjugorju, po njej pa se vrnile na zajtrk. In to na obilen zajtrk. Kot da bi naši gostitelji vedeli, da Karin praznuje rojstni dan.

Ker nas je po sveti maši pregnal dež, smo se pred odhodom ustavile še pri kipu vstalega Kristusa, ki ga je izdelal slovenski kipar Andrej Ajdič in se mu že nekaj let »solzi« koleno.

Potem pa v kombi in proti domu … Kljub Sarini veliki želji in optimizmu, da bo ob morju lepo vreme in se bomo lahko šle kopat, žal ni bilo tako. Glede na termometer, ki je kazal 17 °C, smo se sklepčno odločile, da gremo direktno proti domu.

Med potjo smo obujale spomine na pretekle dni, kinkale, prepevale in se veselile srečanja z domačimi – toliko stvari jim želimo podeliti …

Pri Zagrebu so nas pričakali Klarini domači s transparentom in njeno fotko na njem. Pravi asi! In tako je sledil prvi del poslavljanja.

Srečno smo prispele v Maribor in se uspešno izognile gneči na mejnem prehodu – ubrale smo namreč pot čez Bizeljsko.

Utrujene, a polne hvaležnosti – za to, da smo bile res super ekipa, za hvaležne in ljubeče otroške oči, za požrtvovalnost in srčnost sester, za jezik ljubezni, za Božjo previdnost, ki nas je spremljala na vsakem koraku, za lepo vreme, za Božje dotike v Medjugorju, za srečno pot, za vse dobrotnike, ki so nam pomagali izpeljati ta projekt, za naše domače, ki so nas pri tem podpirali, za … – smo se še zadnjič objele v slovo. To je bila zagotovo izkušnja, ki je ne bomo nikoli pozabile. In ne samo izkušnja. To so resnični odnosi, ki kljub razdalji ostanejo in živijo v Njem.

s. Urša