Sobota, 2. 9. 2017

Danes smo jutro začele s pospravljanjem, nato pa se odpravile na zajtrk. med katerim smo lahko s. Snježani zastavile nekaj vprašanj, ki so se nam porodila teko tedna in na katera nam je z veseljem iskreno odgovorila.

Zatem se je začel najtežji del našega tedna – poslavljanje! Sicer je bilo že včeraj težko, ko smo se poslovile od otrok iz mesta in okoliških vasi, danes pa smo se morale posloviti še od otrok iz Male škole. Skupaj smo še enkrat zapeli nekaj bansov in našo letošnjo himno »Zajedno«, ki smo jo cel teden z velikim navdušenjem prepevali. Po nekaj solzah in veliko objemih smo se natovorile v kombi ter pomahale sestram in otrokom v slovo. Po nekaj minutah nas je s. Urša »razveselila« z ugotovitvijo, da je pozabila vrniti ključe, tako da smo se hitro obrnile nazaj in načrtovale tihi povratek – nismo želele, da bi nas otroci videli, zato da jih ne bi ponovno vznemirile. Načrt nam je dobro uspel, tako da smo se, tokrat prav zares, odpravile naprej proti Sarajevu. Tam smo se ustavile v Ćevabđinici Željo 2 na odličnih čevapčičih, nato pa smo na hitro opravile še sprehod čez mesto in te trenutke izkoristile tudi za nakup spominkov.

Naslednji postanek je bil romarsko središče Međugorje. Tam smo se odpravile peš na hrib Crnica. Med potjo smo molile rožni venec in med drugim v naše namene vključile tudi vse vas, ki ste nas tako ali drugače podprli pri tem projektu. Hvala!

Ko smo se vrnile do kombija, smo se odpeljale bližje k cerkvi in tam prisostvovale sveti maši na prostem. Po koncu smo se odpravile do prenočišča, kjer so nas sprejeli prijazni domačini in nam postregli z okusno večerjo. Zadnji, najlepši del dneva pa je sledil z večerno adoracijo. Kako lepo je videti toliko vernih, ki se zbirajo pred Najsvetejšim. Molitev, petje, tišina, povezanost … Občutki so neverjetni in doživljale smo, da se Bog dotika vsake izmed nas ter nas kot Oče objema s svojo ljubeznijo.

Ker smo bile po dolgem dnevu že zelo utrujene, smo se takoj odpravile nazaj do prenočišča, kjer smo Karin presenetile za rojstni dan, ki ga ima jutri;  z baloni, okrašeno sobo, petjem in z darilom, ki smo ji ga pripravile skupaj z otroki. Vsakega izmed otrok smo namreč prosile, da naši dragi Karin napiše voščilo. Pričakovano je bila Karin darila zelo vesela, saj so bila voščila otrok zelo unikatna, preprosta, iskrena ter polna otroške ljubezni in radosti.

Nazadnje je sledilo še kratko druženje ob pogovoru, zahvalna molitev in pesem za lahko noč.

Današnji dan zaključujemo polne občutkov hvaležnosti za to čudovito izkušnjo, za molitev in adoracijo v Međugorju, hkrati pa se utrujene odpravljamo spat in že komaj čakamo, da se srečamo z vami in vam še v živo povemo, kaj vse se nam je v tem tednu pripetilo, kako velik je naš Gospod, ki nas ima neizmerno rad in računa na vsakega izmed nas.

Lucija