Nedelja, 27. 8. 2017

Dan smo pričele zgodaj zjutraj s sveto mašo, po kateri smo prejele še blagoslov za srečno pot in naše delo. Nato smo pojedle praznični zajtrk, ki so nam ga pripravile sestre.

Okoli 9h zjutraj smo odrinile na pot, pred tem pa nas je čakal še velik izziv – dokončno spraviti ves material, darove in našo prtljago v naš kombi … A nam je uspelo! Med potjo nam je nagajal izbirno delujoči radio (Jasmin Stavros je občasno prepeval, medtem ko naše pesmi in bansi, ki sta nam jih Klara in Monika prejšnji večer posneli, niso), napol delujoči varnostni pas (ki zaradi s. Uršine varne vožnje ni bil problematičen) ter zaspanost v kombiju (ki smo jo pregnale z dremuckanjem in petjem) …

Ugotovile smo, da Hrvaška počivališča nimajo sence, zato smo se znašle in zaparkirale kombi tako, da smo si naredile senčico. Kosilo nam je zelo teknilo. Nato pa smo se zopet zbasale v kombiju in se odpeljale naprej, našemu cilju naproti. Po poti smo v hrvaščine zmolile še rožni venec, da bi se naučile jezika in priporočile naš teden Bogu.

Ko smo prispele, smo bile toplo sprejete, nato pa smo s skupnimi močmi spraznile kombi. Po slastni večerji smo imeli spoznavni večer in tako prebili led. Naučili smo se tudi himno.

Čakala nas je samo še refleksija, ki se k sreči ni preveč zavlekla, pregled in razdelitev dolžnosti za jutrišnji dan ter skupna zahvala Gospodu za srečno pot in lep začetek. Potem pa smo samo popadale v postelje …

Sara