Petek, 28. 8. 2015 – Maribor, kraj kjer se je vse začelo …

V petek smo se zbudili v zelo lepo jutro. Bilo prav posebno, ker je bil to zadnji dan, ko smo se zbudili v Repnjah. Zato smo se animatorke odločile, da našim malim prijateljem pripravimo budnico. Zbudile smo jih s pesmijo Krenimo zajedno u novi dan.

Po zajtrku je sledilo pospravljanje hiše in slovo od repenjskih sester. Še zadnjič so slišale našo himno, v imenu vseh nas pa se jim je na prav prikupen način zahvalil Mario, eden od najmanjših otrok iz Vareša.

In tako smo krenili proti Mariboru, kjer se je vse skupaj začelo. Tukaj je pred 150 let mati Margareta Puhar ustanovila red šolskih sester sv. Frančiška. Danes v tej hiši med drugim deluje tudi Študentski dom sv. Elizabete, kjer se je pred dvema letoma rodila ideja projekta Mladi za sirote.

Po kosilu smo se odpravili na sprehod po mestu in začutili utrip Maribora. V Stolnici smo se priporočili škofu Slomšku, šli mimo frančiškanov in v Dravi občudovali labode.
Otroci in sestre so v sklopu velike igre spoznali, kako živijo sestre v materni hiši (hiša, kjer se je ustanovil red), kako poteka življenje v našem študentskem domu, ogledali so si spominsko sobo in imeli, kot pravijo pri njih, »klanjanje« (molitev pred Najsvetejšim).

Ogledali smo si še zadnji del dramske igre o materi Margareti in tudi vsebina tega dela je govorila o tem, kako živijo sestre danes v Mariboru.

Popoldan smo se zbrali pri maši, kjer smo se Bogu zahvalili za vse darove, ki smo jih prejeli ta teden. Pridružilo pa se nam je tudi nekaj tistih, ki so nam pomagali, da smo projekt sploh lahko izpeljale. Po maši smo si še ogledali fotografije, ki so bile posnete tekom dogajanja v Repnjah in Mariboru. Ob zavedanju, da se naše druženje končuje in da se naslednji dan poslavljamo, so pritekle že tudi prve solze.

Skupaj smo se zbrali še pri večerji (čevapčičih, ki jih je odlično spekel Anin oče), kamor so bili vabljeni vsi, ki so se zbrali pri maši, nato pa smo ob raznih igrah se še malo pozabavali na dvorišču in dvorani.

Večer smo zaključili s skupno molitvijo in se počasi odpravili v prostore študentskega doma, kjer smo študentke odstopile našim gostom svoje sobe.

Preden so šli otroci spat, so si v našem skupnem prostoru še pogledali fotografije letošnjega študijskega leta, ki jih imamo obešene na steni. Ko je eden otrok zagledal fotografijo, na kateri smo v decembru pele po ulicah Maribora in zbirale denar za njih, je z vso hvaležnostjo izjavil: »Gle, u hladnoći su pjevale za nas!«

Frančiška Tepeš

Kategorije: Blog 2015